Telefonski klic nekaj dni nazaj s prijateljem Lukom (recimo mu Luka). Luka je oseba, ki jo zelo cenim in spoštujem. Odnos sva zgradila v letih od 2006 do 2008, ko sva sodelovala na prav posebnem projektu. Povabil sem ga v ekipo in potrdil je vse moje predhodne domneve ter močno presegel moja že tako visoka pričakovanja.
Zanesljiv, strokoven, iskren, zabaven, odgovoren, odločen, dobronameren … ne vodi ga ego, ampak radovednost in želja po tem, da prispeva, nadgrajuje, optimizira … dodaja vrednost. Res si lahko presrečen, če ga imaš v ekipi.
Nazaj na telefonski klic, v katerem sva govorila o njegovi zgodbi …
Leto 2019. Luka se je zaposlil v nekem družinskem podjetju. Najeli so ga za 3 mesece za točno določeno nalogo, zaradi svojih kompetenc pa je ostal do letošnjega avgusta. In lahko bi še dlje.
Ker …
Odgovorno, strokovno in zanesljivo je oddelal tisto, za kar so ga najeli. Hkrati pa …
Lukove oči so zelo hitro opazile ogromne rezerve v procesih tega podjetja.
Poleg fokusa na svojih primarnih nalogah je postopno začel dajati tudi predloge, ideje, usmeritve za izboljšanje omenjenih procesov v podjetju.
Ocenil je, da imajo vrhunski računalniški sistem za vodenje zalog in večino drugih administrativnih procesov, ampak, da uporabljajo le nekaj odstotkov zmogljivosti tega sistema.
In to mu ni dalo spati.
»Ker tako že ves čas delamo!« … je dnevno dobival odgovor na svoja radovedna vprašanja. A to ga ni ustavilo … vrtal je dalje in odkrival mnogo potencialnih izboljšav. Prikrajšal se je za veliko prespanih noči in druženj s prijatelji. In kljub reševanju izredno zapletene družinske situacije je vzporedno študiral službeni računalniški sistem. Ponoči. Veliko noči.
Njegov rezultat v treh letih?
Stalni kurir hitre pošte na enem izmed rednih prevzemov paketov v podjetju: »Luka, kaj se je zgodilo s to firmo?«
Luka: »Kako to misliš?«
Kurir: »Vse je tako mirno zadnje čase.«
V podjetju, kjer so se vsi drli iz enega v drugi oddelek, je bil sedaj mir, ljudje manj v stresu.
Prej se je tiskalo neomejeno število dokumentov, zaradi Lukovega proaktivnega pristopa se je podjetje digitaliziralo.
Zaposleni ne delajo več stvari samo zato, da delajo in ne porabljajo neomejenega števila ur v prazno. Delovne ure so precej bolj osmišljene in bolj optimalno porabljene.
Računalniški program je sedaj polno izkoriščen in močno podpira delovne procese podjetju.
A Luka vidi še ogromno potenciala v tem podjetju in tudi pot do realizacije le-tega.
Aaaampak … julija letos je Luka dobil novo ponudbo. Iz nekega drugega podjetja. Za isto plačo. 2 jurja.
A njegov stari delodajalec se je zagrebel zanj. Pripravil mu je nesramno dobro ponudbo:
✅ Dvig plače iz 2000 eur na 6000 eur!
✅ Službeni avto po njegovi izbiri (brez omejitve budgeta)!
✅ Kredit za stanovanje po 1% obrestni meri!
✅ Delal bi lahko 100% remote (to je Luka zaradi težke družinske situacije in glede na lokacijo podjetja že cela tri leta krvavo potreboval, a lastnik podjetja temu ni prisluhnil)!
✅ Direktorsko mesto podjetja, ki so ga ravno prevzeli!
… IN ŠE!!! …
✅ Prazen list papirja: »Napiši še eno stvar … katerokoli … in dobil jo boš!«
… 🤯🤯🤯🤯🤯
Luka: »Zavrnil sem! Sprejel sem tisto drugo ponudbo za 2 jurja.«
V moji glavi se izriše odgovor prijatelja Sebastian Radetic Car povezan z mojo osebno in zelo težko situacijo nekaj dni pred tem:
Ampak kot Sebastian zame, sem tudi jaz za Lukaa vedel, da ni na drogi (po moje jo še videl ni nikoli). Vedel sem, da vse kar govori so resnični podatki (zadnja stvar pri Luku je, da bi nakladal). In vedel sem tudi, da ima Luka za svojo odločitev zelo tehten razlog. Tudi približno sem vedel v katero smer bo to šlo …
Jaz: »Razloži.«
Luka: »Volk menja dlako, narave nikoli. Poglej … vem, da bosta moja dva šefa vsa sladka do mene kakšen mesec, dva … potem pa se bo postopno spet začelo. Zahteve, ki človeka popolnoma razvrednotijo, agresivna komunikacija, nespoštovanje dogovorov, brezmejna in tudi nesmiselna pričakovanja, številni klici v mojem prostem času, ob nedeljah, večerih … neskončno nepomembnih nalog nepovezanih z mojo primarno vlogo in še veliko tega bi se začelo spet dogajati. Če bi sprejel to ponudbo, bi name še bolj gledali kot na svojo lastnino, objekt, orodje s katerim lahko delajo kar hočejo in v kateremkoli trenutku to hočejo. Nekaj, kar se pri nas ves čas že itak dogaja. In tega nočem več. Hočem imeti tudi kaj od življenja. Poleg tega … za plačo niso nikdar pomislili, da bi mi jo zvišali, veliko službenih kilometrov sem prevozil z lastnim avtom … ne razmišljajo oni o ljudeh … skratka … če bi sprejel ponudbo, bi dobil ogromno … a plačal bi previsoko ceno. Za take šefe nočem več delati.«
Skratka … LUKA JE ZAVRNIL noro “dobro” ponudbo ZARADI NAČINA VODENJA, zaradi ODNOSA LASTNIKA PODJETJA DO ZAPOSLENIH!
Kako se mi kot vodje vedemo do članov ekipe je (kot kaže zgodba) najbolj pomemben dejavnik za to kako dolgo bo naš zaposleni angažiran, motiviran in ves ta čas dodajal ter s tem povečeval vrednost! In tudi kako dolgo bo sploh ostal pri nas!
In ne le to … samo če je kultura vodenja na visokem nivoju, bomo v podjetje lahko pritegnili najboljše kadre. Luka pozna lastnika podjetja v katerem se je septembra zaposlil. Sodelujeta že nekaj let pri neki zadevi. Pozna način vodenja tega lastnika. In to je bil glavni razlog, da se mu je pridružil. Pred tem pa zavrnil pravo malo bogastvo!
Sam zase menim, da se zavedam, da je kakovostno vodenje najbolj pomembna sestavina, ko želimo zgraditi ali nadgraditi podjetje. Ampak Lukova zgodba me je vseeno šokirala in globoko globoko zabetonirala to prepričanje.
In še nekaj …
Zdaj že bivši Lukov delodajalec pridela cca 15 mio prihodkov letno. Si predstavljam, da se lastniku smeje, ko gleda svoje številke. Ampak če že gledamo skozi prizmo številk, osebno menim, da se lahko tudi joka. Ob temeljiti spremembi vodenja, verjamem, da bi lahko pridelal vsaj 3x več. Za točno tolikokrat več kot je ovrednotil Luka na koncu (če gledamo samo plačo). Če že ne prometa, pa sem 100%, da bi lahko pridelal vsaj 3x več dobička.
In če gledamo še širše … tovrstnih primerov vodenja je v Sloveniji kar precej. Kar pomeni ogromno neizkoriščenega potenciala Slovenskih podjetij.
Luka je bil za “staro” podjetje A player, delal je ogromno razliko in podjetje ga ni uspelo zadržati. A imate “Luka” tudi v vašem podjetju?
Lukova zgodba je postala moj novi navdih za spreminjanje igre vodenja v slovenskih podjetjih. »Luka« se ne sme dogajati!
Prestavimo nivo vodenja v slovenskih podjetjih skupaj na popolnoma drugo raven!
Ustvarimo KULTURO VODENJA, kjer bodo MINIMALNI STANDARDI vsaj to, da …
📌 Ljudje niso orodje! Imajo svoje potrebe, čustva, prosti čas, talente, omejitve, vrednote … naučimo se vse to prepoznavati in tudi dostojanstveno upoštevati!
📌 Članom ekipe sproti kažemo, da jih cenimo! Pri vsakem lahko opazimo njihove talente, doprinos, prizadevanja, napredke! Dajmo jim to vedeti v obliki rednih povratnih informacij, pohval, takih in drugačnih nagrad, bonusov, ustreznih delovnih pogojev, dvigov plače ali vsaj dodatkov … Razmišljajmo o njih na način kako bi jim lahko še pomagali ne pa samo kaj imamo mi lahko od njih! Razmišljajmo tudi kako jim lahko iz človeškega vidika pomagamo pri osebnih težavah. Samo zato, ker so ljudje.
📌 Počnemo vse to redno sproti od prvega dneva, ko pridejo k nam (dnevno, tedensko, mesečno … ). Če bomo skušali odsotnost vsega v prejšnji točki naštetega nadomestiti v enem sestanku za tri leta nazaj, je glede na Lukovo zgodbo očitno lahko prepozno. Zaposleni nam namreč ne bodo verjeli, da bo sedaj drugače.
📌 Uskladimo pomembnejša medsebojna pričakovanja z njimi VSAJ enkrat letno (še raje pa kvartalno) … verjamem, da bi bila Lukova zgodba bistveno drugačna že samo ob delodajalčevem spoštovanju Lukovega prostega časa in ugoditvi njegovi želji, da bi delal remote vsaj v 50% (kljub temu, da se je na koncu izkazalo, da je bilo možno 100%).
Spremembe se ne bodo zgodile čez noč. Ampak … korak za korakom, podjetje za podjetjem! Gremo skupaj?
Če niste pripravljeni na ta začetni minimum, je bolje, da čim prej odstopite!
#4minute #e2grow #vodenje #leadership #leadershiptips #leadershipcoach #leadershipcoaching #learnonline #learninganddevelopment